Prav spomnim se dneva, ko mi je brat rekel, da mora na gastroskopijo. Takrat sem se malo pošalil in mu rekel, kamera za zajtrk. A njegov izraz na obrazu ni bil prav nič nasmejan. V bistvu ga je to precej skrbelo, ter ga je bilo tega pregleda precej strah. V bistvu sem ga prvič videl tako zaskrbljenega.
Začelo pa se je s tem, ko ga je nekaj časa pred tem matrala dolgotrajna zgaga in občasne bolečine v zgornjem delu trebuha. Od začetka je to ignoriral, saj si je mislil, da gre za kakšno začasno virozo, a bolečine kar niso in niso izginile. Zaradi tega se je nato končno odpravil do zdravnika, za kar sem ga moral tudi precej prepričevati. Bil je namreč tip človeka, ki se je do zdravnika odpravil res zadnji moment.
Na tamkajšnjem pregledu pa je nato ugotovil, da ga čaka gastroskopija. Zdravnik mu je namreč to predlagal, saj bi lahko bilo kaj hujšega, ter lahko samo na ta način izvejo, kaj je zares narobe. Lahko bi mu tudi predpisal kakšne antibiotike, vendar to ne bi bil garant, da bodo bolečine izginile. Tako se je moral sprijazniti, da bo gastroskopija res najboljša rešitev, oziroma bo na ta način lahko 100% vedel, kaj je narobe in kje so težave.
A ko je prišel dan pregleda, oziroma ko je bil ta za njim, pa mi je povedal nekaj čisto nepričakovanega. Sama gastroskopija ga v bistvu sploh ni bolela, niti ni bila moteča. To je presenetilo tudi mene, saj bi si tudi sam mislil, da kaj takšnega ne mora biti ravno prijetno. A kar je bilo najbolj važno je to, da ni bilo na srečo nič kaj hujšega narobe. To so bile zelo dobre novice, saj mi je bolečine dolgo časa opisoval kot neznosne, ter se je že meni zdelo, da gre za nekaj resnega.…