Sekcijska vrata so bila pri nas dolgo nekaj, o čemer nismo razmišljali posebej poglobljeno. Garaža je imela vrata, odpirala so se, zapirala tudi. Zdelo se je, da je to dovolj. Šele ko so se začele pojavljati majhne nevšečnosti, sem začela opažati, kako pomembno vlogo imajo v vsakdanjem ritmu.
Prva stvar, ki jo opaziš pri sekcijskih vratih, je način odpiranja. Navzgor, ob strop, brez zamaha navzven ali navznoter. Nenadoma je pred garažo več prostora, parkiranje je lažje, gibanje bolj tekoče. Tudi v sami garaži ni več občutka, da vrata jemljejo dragocen prostor. Vse deluje bolj logično.
Zelo hitro se pokaže tudi razlika v udobju. Sekcijska vrata se odpirajo tiho, enakomerno, brez tistega občutka napora. Zjutraj ali pozno zvečer to pomeni več, kot bi si mislil. Manj ropota, manj tresljajev, manj tistega občutka, da nekaj ni povsem gladko.
Opazila sem tudi, kako zelo vplivajo na izolacijo. Garaža ni več hladen prehodni prostor, ampak del hiše, ki bolje zadržuje toploto. To se pozna tako pozimi kot poleti. Sekcijska vrata se zaprejo bolj tesno, brez rež, skozi katere bi uhajal zrak ali prihajal mraz.
Zanimivo je, kako hitro postanejo samoumevna. Ne razmišljaš več o odpiranju, samo pritisneš gumb ali potegneš ročaj in greš naprej. In ko nekaj tako neopazno deluje vsak dan, veš, da je bila odločitev prava.
Danes na sekcijska vrata ne gledam več kot na tehnični element. So del udobja. Del občutka, da hiša deluje kot celota, brez drobnih motenj. In ko se navadiš na takšno izkušnjo, si težko predstavljaš, da bi bilo lahko drugače.
Sčasoma sem ugotovila še nekaj. Sekcijska vrata vplivajo tudi na občutek varnosti. Ko se zaprejo, je gibanje gladko in zanesljivo, brez sunkov ali dvomov, ali so res zaprta. Ta tiha gotovost se hitro preseli v vsakdan. Ne preverjaš več dvakrat, ne poslušaš, ali se je kaj zataknilo. Vrata opravijo svojo nalogo brez potrebe po pozornosti. In prav ta zanesljivost je tista, ki jo začneš ceniti šele takrat, ko jo imaš vsak dan.